Zemljevid - Erzincan

Erzincan (izg. Erzindžan) je glavno mesto province Erzincan v severovzhodni Turčiji. Leži na nadmorski višini 1.185 m in ima snežne zime in topla poletja.

Mesto je bilo v preteklosti znano po izdelkih iz srebra, zdaj pa po izdelkih iz bakra in kozjem siru tulum pejniri. Mesto je pomembno cestno in železniško križišče. Pomembni industrijski veji sta proizvodnji sladkorja in tekstila. V mestu je glavni štab turške Tretje armade.

V Aciliseni, antičnem predhodniku Erzincana, je bil leta 387 sklenjen Acilisenski mir, s katerim je bila Armenija razdeljena na dve vazalni državi. Manjša je pripadla Bizantinskemu cesarstvu, večja pa Perziji.

Strabon v svoji Geografiji 11.4.14. Aciliseno imenuje Akilisiní (grško Ἀκιλισηνή). Etimologija izvora besede je sporna, mesto pa se je nesporno nekoč imenovalo Erez. Nekaj časa se je po cesarju Justinijanu imenovalo Justinianopolis. Kasneje so ga Grki imenovali Κελτζηνή (Kelcini) in Κελεζηνή (Kelezini).

Armenci so ga v 5. stoletju imenovali Jekegiac, kasneje pa Jerznka (armensko Երզնկա).

V Erezu, ki ga še niso odkrili, je bilo predkrščansko svetišče, posvečeno armenski boginji Anahit. Agatangelos, domnevni tajnik armenskega kralja Tiridata III., poroča, da je kralj v prvem letu svojega vladanja odšel v Erez obiskal Anahitin tempelj in tam daroval. Prikritemu kristjanu Gregorju Prosvetitelju je ukazal, naj pripravi obredno daritev. Ker je Gregor zahtevo zavrnil, je bil aretiran in mučen. Dogodki so se končali s Tiridatovim krstom štirinajst let kasneje. Po pokristjanjenju Armenije so tempelj v Erezu porušili in njegovo premoženje in prostor prepustili Gregorju. V Erezu je bilo kasneje zgrajenih več samostanov.

Acilisena je neznano kdaj postala škofija. Prvi znani škof sredi 5. stoletja je bil Ioanes, ki je leta 459 podpisal dekret patriarha Genadija I. Konstantinopelskega proti simoniji. Georg ali Gregor, omenjata se obe imeni, je bil kot "škof Justinijanopolisa" eden od očetov na Drugem koncilu v Konstantinoplu (553). Na Tretjem koncilu v Konstantinoplu (681) se je Teodor podpisal kot "škof Justinijanopolisa v pokrajini Eklezina". Na Četrtem koncilu v Konstantinoplu (879) je bil prisoten Gregorij. Do 10. stoletja se škofija ne omenja v nobeni Notitiae Episcopatuum. Konec tega stoletja je omenjena kot avtokefalna nadškofija, v 11. stoletju pa kot metropolija z 21 sufragani. Acilisena je v tem času dosegla največji sijaj, ki se je končal z veličastno zmago Seldžukov nad Bizantinci v bitki pri Manzikertu leta 1071. Po 13. stoletju se v Notitiae Episcopatuum ne omenjajo niti škofje niti škofija kot taka. Na sedanjem seznamu katoliških škofij se omenja kot naslovni sedež.

Seldžuški sultan Sulejman ibn Kutalmiš je leta 1071 Erzincan vključil v Mengdžuški bejluk. Marko Polo je o Erzincanu zapisal, da v njem živijo Armenci in da je eno od najbolj "imenitnih mest" in sedež nadškofije.

Leta 1243 je bil Erizincan uničen v bojih Seldžukov pod Kejhusrevom II. in Mongoli. Mesto se je do leta 1254 očitno opomoglo, ker je Viljem Rubruški zapisal, da je v potresu umrlo več kot 10.000 prebivalcev. V tem času so v mestu vladali delno neodvisni armenski knezi.

Erzincan je bil eno od najpomembnejših mest v zgodovini Safavidov. V njem se je poleti 1500 na poziv Ismaila I. zbralo približno 7.000 Kizilbaševih vojakov in mu pomagalo utrditi njegovo dinastijo.